torek, 28. april 2020

22. APRIL – SVETOVNI DAN ZEMLJE





Svetovni dan Zemlje je bil prvič organiziran pred petdesetimi leti (leta 1970). Od takrat se ga redno obeležuje v več kot 190 državah, tudi v Sloveniji.
Učenci 5. razreda podružnične šole Vogrsko smo ga obeležili s pisanjem spisov, zgodbic, pesmi in pisem. Zemlji smo za rojstni dan podarili drevesa.
                                                   Učiteljica Rut Jarc in
                                                    učenci 5. razreda Vogrsko


NAŠA ZEMLJA
Naša Zemlja je zbolela,
kliče na pomoč.
Da bo zdravja še imela,
pomagajmo ji na vso moč.
Vse odpadke zdaj ločujmo,
s pitno vodo kar varčujmo,
z bio vrečko nakupujmo,
čim manj plastike izdelujmo.
Na potep pa kar s kolesom,
s tem pomagamo drevesom,
še živalice bodo vesele,
ker bodo neokrnjene gozdove imele.
Poskrbimo, da se bo Zemlja še naprej vrtela okrog Sonca,
da temu nikdar ne bo konca,
da bodo ptički vedno veselo žvrgoleli
in da se vsi lepo bomo imeli.
Karin Jermol


PLANET ZEMLJA
  Naš planet Zemlja ima čudovito naravo. Lepo mi je, ko se zjutraj zbudim in vidim lep sončni vzhod, zeleno pokrajino in čudovit razgled daleč naokrog. Žal pa ni povsod tako.
   Strah me je, ko vidim, kako v drugih krajih primanjkuje vode. Da bi ljudje preživeli, morajo prehoditi več kilometrov, da pridejo do nje. Mogoče se bo enako zgodilo tudi nam. Onesnaževanje vode, zemlje in zraka je problem, ki bi ga morali či prej rašiti.
   Zaradi onesnaževanja je nevarnost, da bo še več naravnih katastrof – suš, poplav, plazov, toč in viharjev. Trpijo tudi živali in rastline, ki jim preti izumrtje.
   Naš planet lahko očistimo in spremenimo. Namesto bencinskih vozil, bi uporabljali električna. Več bi kolesarili in hodili. Elektriko bi proizvajali spomočjo sončne energije. Embalažo bi izdelovali iz naravnih materialov.
  Vsak izmed nas bi moral odgovorno ravnati s smetmi, jih ločevati, uporabljati manj vode in elektrike. Naš planet nam bo hvaležen.
Fili Nemec

Dragi Vogrini in Vogrinke!

Včeraj sem se sprehodil po naši lepi občini in bil razočaran. V naši občini imamo toliko lepe narave, mi pa jo uničujemo. A se zavedate kaj so nam pustili naši predniki in kaj  mi zapuščamo našim naslednikom.
Ob cesti sem videl veliko pločevink, vrečk in rokavic. A je res tako težko prinesti odpadke domov. V šoli nas učijo kako ločevati odpadke, vprašajte vaše otroke, naj vam pomagajo ločevati odpadke tudi doma.
Ogledal sem si film Žejni svet in videl, kako malo pitne vode imajo v nekaterih državah.  Mi smo lahko srečni, da jo imamo dovolj. Da lahko samo odpremo pipo in že imamo vodo v kozarcu.  Le kako dolgo bo še tako? Tudi vodo onesnažujemo.
 Vprašajte se sami pri sebi, bi lahko šli v službo peš ali s kolesom namesto z avtomobilom. Tako ne boste škodili sebi, ker se boste še razgibali in naredili nekaj dobrega za lepši jutri.
Zato vas še enkrat prosim, ločujte odpadke, ne mečite jih v naravo. Varčujte z vodo! Ne onesnažujte zraka!
Če bomo nadaljevali z odlaganjem odpadkov v naravi, je samo vprašanje časa, kdaj bomo tudi mi ostali brez pitne vode.
Če bomo stopili skupaj in prenehali s tem škodljivim ravnanjem, bomo lahko uživali v naši čudoviti naravi.
Stopimo skupaj! Skupaj zmoremo!

Žan Fornazarič  


VESOLJČEK TITI IN ZEMLJA
   Vesoljček Titi je eden najbolj radovednih vesoljčkov v svoji vasi na planetu Mars.Titija zelo zanima naš planet Zemlja in veliko vprašanj ima o njem.
   Neke čudovite marsovske sobdelje Titi vpraša starše, če lahko gredo na izlet na Zemljo. Starša nekaj časa premišljujeta, nato pa privolita. Odpravijo se v marsomobil in odidejo. S hitrim marsmobilom potujejo kakšno uro. Ko pred seboj zagledajo modrozeleni planet, Titi vzklikne: »Juhu, to je Zemlja!«
   Pristanejo na oblai in vidijo čudne stvari, ki plavajo na vodi in ležijo tudi na tleh. Titijeva mama Tita zagleda želvico ujeto v – majhno vrvico. Na želvičino srečo jo rešijo. Želvica se zahvali in odplava. Nato Titi, mama in očka pomočijo noge v vodo. Zelo čuden občutek imajo. Mimo pride rak in jim razloži, da je to voda.
   Titi se z družino odpravi nazaj v marsomobil in poletijo naprej. Prispejo do mesta, kjer pristanejo na strehi bloka. Na ulici Titiju nekaj smrdi. Seveda Titi ne ve, da so to izpušni plini avtomobilov. Tedaj se mimo prikrade mačka Mika. Predstavi se in jim pove, kaj je ta neprrijeten vonj. Odpelje jih v park. Ljudje vesoljčkov na srečo ne vidijo, zato se lahko mirno sprehajajo. Tu spoznajo veliko živalskih prijateljev. Med sprehodom se Titi spotakne in nesrečno zaplete v plastično vrečko. Očka in mama se tedaj spomneta kupa podobnih stvari na obali. Z drevesa jih opazuje ptica in prisluhne pogovoru. Oče Tito vpraša, kaj so stvari, ki visijo z dreves. V tem hupi švisne mimo ptica. Pove mu, da so to smeti in odpadki. Titijevo družino jezi tako malomaren odnos ljudi. Odločijo se, da bodo Zemljo očistili. A ne vedo, kako naj se dela lotijo. Mika in ptica se spogledata in izgineta. kmalu se vrneta v družbi drugih živali. Odločno poberejo vrečke s tal in  vanje začnejo zlagati ostale odpadke. S skupnimi močmi jim uspe očistiti park. Polne vrečke odnesejo v smetnjak ob vhodu v park.
   Titi, Tita in Tito se zahvalijo novim prijateljem in se od njih poslovijo. Na poti domov je Titi zelo vesel, da je pomagal pospraviti in obil nove prijatelje. zelo rad jih bo spet obiskal.


                                                                               Živa Gregorič