Svetovni dan Zemlje je bil prvič organiziran pred petdesetimi
leti (leta 1970). Od takrat se ga redno obeležuje v več kot 190 državah, tudi v
Sloveniji.
Učenci 5. razreda podružnične šole Vogrsko smo ga obeležili s
pisanjem spisov, zgodbic, pesmi in pisem. Zemlji smo za rojstni dan podarili
drevesa.
Učiteljica Rut Jarc in
učenci 5. razreda Vogrsko
učenci 5. razreda Vogrsko
NAŠA ZEMLJA
Naša Zemlja je zbolela,
kliče na pomoč.
Da bo zdravja še imela,
pomagajmo ji na vso moč.
Vse odpadke zdaj
ločujmo,
s pitno vodo kar
varčujmo,
z bio vrečko
nakupujmo,
čim manj
plastike izdelujmo.
Na potep pa kar s kolesom,
s tem pomagamo drevesom,
še živalice bodo vesele,
ker bodo neokrnjene gozdove imele.
Poskrbimo, da se
bo Zemlja še naprej vrtela okrog Sonca,
da temu nikdar
ne bo konca,
da bodo ptički
vedno veselo žvrgoleli
in da se vsi
lepo bomo imeli.
Karin Jermol
PLANET ZEMLJA
Naš planet Zemlja ima
čudovito naravo. Lepo mi je, ko se zjutraj zbudim in vidim lep sončni vzhod,
zeleno pokrajino in čudovit razgled daleč naokrog. Žal pa ni povsod tako.
Strah me je, ko vidim,
kako v drugih krajih primanjkuje vode. Da bi ljudje preživeli, morajo prehoditi
več kilometrov, da pridejo do nje. Mogoče se bo enako zgodilo tudi nam.
Onesnaževanje vode, zemlje in zraka je problem, ki bi ga morali či prej rašiti.
Zaradi onesnaževanja je
nevarnost, da bo še več naravnih katastrof – suš, poplav, plazov, toč in
viharjev. Trpijo tudi živali in rastline, ki jim preti izumrtje.
Naš planet lahko
očistimo in spremenimo. Namesto bencinskih vozil, bi uporabljali električna.
Več bi kolesarili in hodili. Elektriko bi proizvajali spomočjo sončne energije.
Embalažo bi izdelovali iz naravnih materialov.
Vsak izmed nas bi moral
odgovorno ravnati s smetmi, jih ločevati, uporabljati manj vode in elektrike.
Naš planet nam bo hvaležen.
Fili Nemec
Dragi Vogrini in Vogrinke!
Včeraj sem se sprehodil po naši lepi občini in bil razočaran. V
naši občini imamo toliko lepe narave, mi pa jo uničujemo. A se zavedate kaj so
nam pustili naši predniki in kaj mi
zapuščamo našim naslednikom.
Ob cesti sem videl veliko pločevink, vrečk in rokavic. A je res
tako težko prinesti odpadke domov. V šoli nas učijo kako ločevati odpadke,
vprašajte vaše otroke, naj vam pomagajo ločevati odpadke tudi doma.
Ogledal sem si film Žejni svet in videl, kako malo pitne vode
imajo v nekaterih državah. Mi smo lahko
srečni, da jo imamo dovolj. Da lahko samo odpremo pipo in že imamo vodo v
kozarcu. Le kako dolgo bo še tako? Tudi
vodo onesnažujemo.
Vprašajte se sami pri
sebi, bi lahko šli v službo peš ali s kolesom namesto z avtomobilom. Tako ne
boste škodili sebi, ker se boste še razgibali in naredili nekaj dobrega za
lepši jutri.
Zato vas še enkrat prosim, ločujte odpadke, ne mečite jih v
naravo. Varčujte z vodo! Ne onesnažujte zraka!
Če bomo nadaljevali z odlaganjem odpadkov v naravi, je samo
vprašanje časa, kdaj bomo tudi mi ostali brez pitne vode.
Če bomo stopili skupaj in prenehali s tem škodljivim ravnanjem,
bomo lahko uživali v naši čudoviti naravi.
Stopimo skupaj! Skupaj zmoremo!
Žan Fornazarič
VESOLJČEK TITI IN ZEMLJA
Vesoljček Titi je eden najbolj radovednih vesoljčkov v svoji vasi na
planetu Mars.Titija zelo zanima naš planet Zemlja in veliko vprašanj ima o
njem.
Neke
čudovite marsovske sobdelje Titi vpraša starše, če lahko gredo na izlet na
Zemljo. Starša nekaj časa premišljujeta, nato pa privolita. Odpravijo se v
marsomobil in odidejo. S hitrim marsmobilom potujejo kakšno uro. Ko pred seboj
zagledajo modrozeleni planet, Titi vzklikne: »Juhu, to je Zemlja!«
Pristanejo na oblai in vidijo čudne stvari, ki plavajo na vodi in ležijo
tudi na tleh. Titijeva mama Tita zagleda želvico ujeto v – majhno vrvico. Na
želvičino srečo jo rešijo. Želvica se zahvali in odplava. Nato Titi, mama in
očka pomočijo noge v vodo. Zelo čuden občutek imajo. Mimo pride rak in jim
razloži, da je to voda.
Titi
se z družino odpravi nazaj v marsomobil in poletijo naprej. Prispejo do mesta,
kjer pristanejo na strehi bloka. Na ulici Titiju nekaj smrdi. Seveda Titi ne
ve, da so to izpušni plini avtomobilov. Tedaj se mimo prikrade mačka Mika.
Predstavi se in jim pove, kaj je ta neprrijeten vonj. Odpelje jih v park.
Ljudje vesoljčkov na srečo ne vidijo, zato se lahko mirno sprehajajo. Tu
spoznajo veliko živalskih prijateljev. Med sprehodom se Titi spotakne in
nesrečno zaplete v plastično vrečko. Očka in mama se tedaj spomneta kupa
podobnih stvari na obali. Z drevesa jih opazuje ptica in prisluhne pogovoru.
Oče Tito vpraša, kaj so stvari, ki visijo z dreves. V tem hupi švisne mimo
ptica. Pove mu, da so to smeti in odpadki. Titijevo družino jezi tako malomaren
odnos ljudi. Odločijo se, da bodo Zemljo očistili. A ne vedo, kako naj se dela
lotijo. Mika in ptica se spogledata in izgineta. kmalu se vrneta v družbi drugih
živali. Odločno poberejo vrečke s tal in
vanje začnejo zlagati ostale odpadke. S skupnimi močmi jim uspe očistiti
park. Polne vrečke odnesejo v smetnjak ob vhodu v park.
Titi, Tita in Tito se zahvalijo novim prijateljem in se od njih
poslovijo. Na poti domov je Titi zelo vesel, da je pomagal pospraviti in obil
nove prijatelje. zelo rad jih bo spet obiskal.
Živa Gregorič
