Prvošolci so radovedno pričakovali obisk iz društva gluhih in naglušnih oseb. Najbolj jih je zanimalo: »Le kako se bomo pogovarjali, če nič ne slišijo?«
V razredu je zavladala popolna tišina ko sta se začela Mojca in Vladan pogovarjati. Kljub njunemu živahnemu pogovarjanju ni bilo slišati besede. Prvošolci so kmalu ugotovili, da namesto glasu in izgovorjenih besed uporabljata roke, telo, obraz, usta in glavo za izražanje. Spoznali so, da to kar so v slovenskem jeziku besede, so za znakovni jezik kretnje. Ko so izvedeli, da živi Vladan čisto sam, se je iz njih usul plaz vprašanj: «Kako se zjutraj pravočasno zbudiš, če ne slišiš ure?«
»Kako veš, da si dobil obisk, če ne slišiš zvonjenja ali
trkanja na vrata?«
Vladan jim je odgovarjal v znakovnem jeziku, Mojca pa je
potrpežljivo prevajala.
Prvošolci so se ta dan seznanili s tem, da je slovenski znakovni jezik (SZJ) materin jezik gluhih oseb. V Sloveniji SZJ kot jezik sporazumevanja uporablja okoli 1500 gluhih oseb. Z njim se ohranjajo jezikovne različnosti posameznih področji v Sloveniji in kultura gluhih.
Znakovni jezik je naravno sredstvo za sporazumevanje
gluhih oseb. Je vizualno-znakovni jezikovni sistem z določeno postavitvijo,
lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza.
